VINJETE IN ZGODBE (15)

Objavljene v literarnih revijah in časopisih v osemdesetih in

devetdesetih letih prejšnjega stoletja

Andrej Žnidarčič

STRELOVODI

Sonce je pripekalo, na nebu ni bilo niti oblačka. V daljavi sem zagledal žensko in moškega, ki sta hodila drug ob drugem. Ker imam hitro hojo, sem ju kmalu dohitel. Ko sem se jima neslišno prikradel za hrbet, sta začutila, da je nekdo zadaj in se nagonsko obrnila. Ženska se je popraskala pod nosom, potem pa se obrnila proti moškem in ga z navzdol nagnjeno glavo in nekoliko našobljeno spodnjo ustnico ljubeče pogledala navzgor. Nežno mu je popravila ovratnik srajce, čeprav nisem imel občutka, da bi bil zvit. Zadaj na ovratniku je nekaj našla, najbrž las, in ga skoraj z gnusom prijela. Moški je nagnil glavo in ji stisnil roko med glavo in ramo. Zasmejala se je in med vlečenjem roke iz ljubljenih ‘klešč’ in zatem otresanjem lasu s prstov od moškega izsilila poljubček na ustnice. Prijela sta se za roke in jih začela zibati sem in tja. Ko sem ju prehiteval, sta roke zibala z zares velikim, skoraj šegavim zamahom. Hitro sem ju pustil za seboj in po nekaj deset metrih zaslišal ženski smeh. Obrnil sem se in videl, da se ne držita več za roke. Obraza sta se jima nenadoma zresnila, žensko pa je zainteresirala neka stvar na pločniku. Z obrazom uprtim v tla in rokami na hrbtu - nekaj tiste zaljubljene teatralnosti je bilo v tem - se je za trenutek ustavila. Moški se je ob tem komaj opazno nasmehnil in zavil oči v nebo. Obrnil sem se naprej in šel svojo pot. Nenadoma se je naoblačilo in začelo treskati. V nekem trenutku je grom udaril v strelovod na bližnjem zvoniku s takšno močjo, da so se stresla tla. Če ne bi bilo te strele, ki je s peklensko silo udarila v zvonik (za trenutek je ves žarel od nakopičene energije), ne bi nikoli pomislil na tako bedarijo: Tudi jaz sem strelovod za srečo drugih ljudi.

Fontana